Leta 1343 je ime Mrljane «ville vocate Merglane» prvič omenjeno, a po Binnachiju
izhaja iz imena posesti nekega Mariana (praedium Marininianum). Na enak način je dobil ime tudi hrib Majran v Splitu.
Staro naselje sestavljajo tri majhne stisnjene skupinice. Družine, ki so prihajale, so se naseljevale brez reda po polju.
V «glagoljskim maticama» iz leta 1618 je omenjeno hrvaško ime Mrl(j)ane. Glavna turistična znamenitost Mrljan je plaža. V zadnjih nekaj letih so prebivalci vložili veliko truda v njeno vzdrževanje in tako se je z okrog 50 metrov razširila na današnjih 500 metrov. Istočasno je bila opravljena tudi zasaditev in tako se danes po vsej dolžini plaže razteza  drevored tamarisk, ki služijo kot odlična naravna senca. Na plažo je dostop po cesti, ki zavije z glavne otočne magistrale. Na plaži je mogoče brezplačno parkirati. Na sami plaži je t.i. "vrulja" – mesto, kjer iz peska izteka voda v morje. Nekoč so pomembne meščanke uporabljale ta naravni fenomen za pranje perila in zato kot spomin na te čase na vrulji še vedno najdemo originalni kamen z vdolbino za milo.

Poleg plaže si Mrljane s sosednjim naseljem Neviđane delijo pokopališče, na katerem je eno od prvih znamenj krščanstva na otoku - cerkvica Sv. Mihovila iz leta 1018. Cerkvica je odprta ob pogrebih, drugače pa lahko v naselju poiščete prijaznega gospoda Antu Jadreška Banjca, ki vam bo z veseljem omogočil ogled cerkvice. Drugi najpomembnejši spomenik je «zavjetna crkva Sv.Ante Pustinjaka». Nahaja se v starem delu naselja. Cerkev je posvečena Sv. Anti, svetniku, ki ga še posebej spoštujejo pomorščaki, Mrljane pa so znane po pomorski tradiciji. Začetek pomorske tradicije v Mrljanah sega neposredno pred II. svetovno vojno, ko so imeli le posamezniki v lasti gajete (ladjice z enim jamborom), tisti bogatejši pa bracere. Prebivalci Mrljan so znali dobro izkoristiti slabo kopensko povezavo severa in juga Dalmacije. S svojimi majhnimi ladjami so prevažali živilske izdelke in opremo med Zadrom, Biogradom, Šibenikom, Splitom in vse do Visa in Komiže. Glede na to, da je bil otok Pašman v tistih časih na meji med Italijo in Kraljevino SHS, so Mrljani kmalu začeli tudi s trgovanjem. Med drugo svetovno vojno je pomorstvo doživelo kratkotrajnejši zlom, ker je bila večina ladij dana na razpolago novoorganizirani mornarici jugoslovanske vojske. Po vojni je sledila t.i. nacionalizacija, ko so vsem zasebnim ladjarjem odvzeli ladje in jih registrirali pod družbene zadruge. Okrevanje je trajalo precej časa. Šele konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je ladjarstvo ponovno oživelo, tako da znaša danes celokupna tonaža vseh ladij skupaj preko dva tisoč ton. Poleg ladjarstva so prebivalci poznani tudi po velikem številu zasajenih oljčnih dreves. V zadnjih letih se pridelovanje oljk in proizvodnja ekstra deviškega oljčnega olja vse bolj razvija. Med sprehodom od plaže do hriba Semć lahko podoživite nek drug čas in se mogoče za trenutek izgubite v prvobitnem načinu življenja na otokih.